Tradicija čebelarjenja na Kočevskem
Vosek za sveče in med za sladilo sta bila ljudem že od nekdaj v veliko korist. Zato ni čudno, da so čebelico častili in primerjali njeno pridnost s svojim delom. Tako je nastalo tudi nekaj ljudskih rekov, ki so se ohranili do današnjih dni (Priden kot čebela, Len kot trot itd.).
Skozi zgodovinski razvoj je človek prinašal čebele vse bližje k domu, tako da jim je v debla tesal vdolbine ali pletel koše. Tako jim je med odvzemal dosti lažje in jih je lahko tudi razmnoževal. Tako čebelarstvo prikazuje slika čebelarja Mikliča iz Novih Laz pri Kočevju posneta leta 1916.
Čebelarstvo se je občutno razmahnilo šele po prvi svetovni vojni (1914 - 1918), ko so se kot gobe po dežju začele ustanavljati čebelarske podružnice.
Eden od pobudnikov je bil tudi napreden čebelar Josip Kajfež (1881 - 1944) iz Novih Sel ob Kolpi, ki je že leta 1918 imel 100 čebeljih družin. Bil je, ne le dober čebelar in ustanovitelj organiziranega čebelarjenja v Kostelski dolini, pač pa je bil tudi znan vzreditelj matic. Pisal je tudi za revijo Slovenski čebelar in za druga podobna občila.
Kdaj so si čebelarji izbrali zavetnika za čebele sv. Ambroža, ki goduje 7. decembra, ne vemo. Znano je le, da je živel v 2. stoletju našega štetja, da je bil škof in cerkveni učitelj. Župnik Pavlakovič iz Starega Trga ob Kolpi pravi, da je govoril tako lepo, kot bi se mu iz ust cedil med. Morda je bil prav to vzrok, da je postal zavetnik čebelarjev. Njemu v čast in zahvalo, še danes prosijo čebelarji za zdravje čebel in za dobro medeno letino. Taka navada je v Poljanski dolini ob Kolpi, kjer je upodobljen v kar dveh cerkvah. V farni cerkvi v Starem Trgu ob Kolpi je na oltarju velik kip Sv. Ambroža, ki ima ob nogah pleten čebelji panj.
Že v 30-ih letih dvajsetega stoletja so čebelarji množično menjali svoje kranjiče (panje v deblih) za večje listovne panje tipa AŽ. Ti panji imajo v dveh nakladah lahko od 18 do 28 satov. Z njimi se lažje rokuje, prinesejo več medu in se skladajo v skladovnice oziroma čebelnjake. Primerni so tudi za prevoz na pašo ter za obrambo pred medvedom, ki ga je največ na Kočevskem (gledano celotno območje Slovenije). V takšnih panjih čebelarimo še danes.
Po končani drugi svetovni vojni je bilo kočevsko čebelarstvo skoraj popolnoma uničeno. Z izselitvijo tukajšnjih nemških prebivalcev (kočevskih Nemcev) leta 1941-42, je ostalo ogromno prazno območje, ki se je le počasi zapolnjevalo z naseljenci iz cele Slovenije. Sprva so se tukaj v večini pasle državne čebele kot kaže slika, posneta v Predgradu leta 1957.
Vse bolj pa so se čebelarstva začeli oprijemati tudi preprosti kmečki in delavski ljudje. Zaradi pojava nekaterih čebeljih bolezni in zajedalcev so se začeli čebelarji izobraževati in povezovati. Zopet so oživile svoje delo predvojne podružnice in se začele povezovati v društva.
Med je iz leta v leto pridobival na ceni in tako spodbujal k rasti čebelarstva. Za primerjavo nekaj številk: leta 1951 ima čebelarska družina Kočevje 25 članov, leta 1980 pa že blizu 150. Ne le članstvo - tudi število panjev je raslo. Leta 1952 ima celoten kočevski okraj, ki je takrat presegal področje današnjega Združenja kočevski med, 2872 panjev, leta 1980 pa je imelo Čebelarsko društvo 3000 panjev. Ta številka danes pa znaša 5016.
Zelo aktivno je bilo izobraževanje po letu 1980. V tistem času so delovali čebelarski krožki; vse več pozornosti se je torej posvečalo podmladku. Mladi čebelarji so v šoli obiskovali čebelarske krožke in se udeleževali tekmovanj mladih čebelarjev širom po Sloveniji.
Z izobraževanjem članov pa je nastalo tudi zanimanje za boljši in večji doprinos medu, za čebelarjenje v smislu dobre čebelarske prakse in za doseganje čim večje cene za svoj med. V letih 1998/99 so čebelarji ustanovili Društvo za zaščito geografskega porekla kočevskega medu, kasneje preimenovanega v Združenje Kočevski med. Interes za sodelovanje v tem društvu so poleg Čebelarskega društva Kočevje pokazala še čebelarska društva iz sosednjih občin.