Objavljeno v O združenju in Kočevski
Kočevsko je svojevrstna pokrajina na visokem Krasu. Doma in v svetu poznajo pokrajino po izjemno ohranjenih gozdovih, bogatem živalskem svetu in pestri zgodovini. Obsežni predeli Roga, goteniškega Snežnika, Stojne in Male gore ter grebenov nad reko Čabranko in reko Kolpo, so tako eno izmed najobsežnejših bivališč velikih zveri - medveda, volka in risa. Območje obsega kar 737 kvadratnih kilometrov.
Kraško pokrajino bogati zanimiv podzemni svet s številnimi kraškimi jamami, vrtačami, kraškimi polji in ponikalnicami.
Redke in ogrožene živalske vrste
Rjavi medved (zveri)
Telo ima pokrito z gosto, svetlo do temnorjavo dlako. Zadržuje se v sklenjenih, velikih gozdnatih predelih. Aktiven je v mraku, predvsem v ponoči. Dobro plava, pleza, teče, je samotar. Pari se od aprila do avgusta, brejost pa traja od 7 do 8 mesecev. Navadno skoti 2 do 4 mladiče.
Ris (zveri)
Ris iz Kočevskih gozdov je največja evropska mačka. Hrbtno stran ima rdečkasto sivo in nejasno lisasto, trebušno pa belo. Na ušesih ima značilne čopke. Je visokonog, s kratkim repom, ki je na koncu črn. Pari se februarja v marca. Mladiče skoti v maju ali juniju.
Divja mačka (zveri)
Samci so sivkasto črni, samice rumenkasto sive. Rep ima Kratek, v košat na koncu črn. Najpogosteje se zadržuje v Težko prehodnih gozdovih, grmovnatih stepah, poraslih goratih območjih. Aktivna je v Mraku v ponoči. Prebiva v votlinah, lisičinah, jazbinah v kunčjih rovih.
Volk (zveri)
Zadržuje se v širnih gozdnatih območjih v sebi izogiba človeški bližini. Aktiven je v Mraku v ponoči, pozimi živi v krdelu, poleti pa kot samotar. Samica skoti od marca do aprila 4 do 6 mladičev.
Navadni jelen (sodoprsti kopitarji)
Poleti je rdeče rjav, pozimi rjavo siv. Samec ima podolgovato glavo z razvejanim rogovjem, samice pa so brez rogovja. Živi v skupinah, le močni Samci so samotarji.
Modras (luskarji)
Kača, ki doseže velikost do 90 centimetrov, ima konec gobca privihan Navzgor proti rožiček. Na hrbtu ima značilno temno cikcakasto progo. Rad ima skalne predele, porasle z grmovjem. Aktiven je ponoči. Hrani se predvsem z mišmi, krti v manjšimi pticami. Je ZELO STRUPEN.
Redke in ogrožene rastlinske vrste
Jelenov jezik (praprotnice)
Ima usnjate, kratkopecljate liste z jezičasto ploskvijo inčrtalastimi, poševnimi trosišči. Raste v vlažnih, senčnih gozdovih.
Šotni mah (mahovi)
Stebelce je močno razvejano. Stebelne lističe razlikujemo od lističev vejic po mrtvih celicah, ki služijo za Amerikanke vode. Raste na vlažnih travnikih, v gozdovih proti.
Rebrenjača (praprotnice)
Iz debele korenike poganjajo enkrat pernato deljeni listi s suličasto ploskvijo. Jalovi listi, ki prezimijo, se oblikujejo po zemlji v razprostrto rozeto, plodni listi pa so pokončni in ne prezimijo. Raste v vlažnih gozdovih na zakisani podlagi.
Ozkolistna Narcisa (narcisovke)
Rastlina z belimi cvetovi: Prašniki so nameščeni v isti višini ob zrelosti in lepo vidni v cvetni cevi. Raste na travnikih, čebulica je občutljiva na gnojenje.
Objavljeno v O združenju in Kočevski
Vosek za sveče in med za sladilo sta bila ljudem že od nekdaj v veliko korist. Zato ni čudno, da so čebelico častili in primerjali njeno pridnost s svojim delom. Tako je nastalo tudi nekaj ljudskih rekov, ki so se ohranili do današnjih dni (Priden kot čebela, Len kot trot itd.).
Skozi zgodovinski razvoj je človek prinašal čebele vse bližje k domu, tako da jim je v debla tesal vdolbine ali pletel koše. Tako jim je med odvzemal dosti lažje in jih je lahko tudi razmnoževal. Tako čebelarstvo prikazuje slika čebelarja Mikliča iz Novih Laz pri Kočevju posneta leta 1916.
Čebelarstvo se je občutno razmahnilo šele po prvi svetovni vojni (1914 - 1918), ko so se kot gobe po dežju začele ustanavljati čebelarske podružnice.
Eden od pobudnikov je bil tudi napreden čebelar Josip Kajfež (1881 - 1944) iz Novih Sel ob Kolpi, ki je že leta 1918 imel 100 čebeljih družin. Bil je, ne le dober čebelar in ustanovitelj organiziranega čebelarjenja v Kostelski dolini, pač pa je bil tudi znan vzreditelj matic. Pisal je tudi za revijo Slovenski čebelar in za druga podobna občila.
Kdaj so si čebelarji izbrali zavetnika za čebele sv. Ambroža, ki goduje 7. decembra, ne vemo. Znano je le, da je živel v 2. stoletju našega štetja, da je bil škof in cerkveni učitelj. Župnik Pavlakovič iz Starega Trga ob Kolpi pravi, da je govoril tako lepo, kot bi se mu iz ust cedil med. Morda je bil prav to vzrok, da je postal zavetnik čebelarjev. Njemu v čast in zahvalo, še danes prosijo čebelarji za zdravje čebel in za dobro medeno letino. Taka navada je v Poljanski dolini ob Kolpi, kjer je upodobljen v kar dveh cerkvah. V farni cerkvi v Starem Trgu ob Kolpi je na oltarju velik kip Sv. Ambroža, ki ima ob nogah pleten čebelji panj.
Že v 30-ih letih dvajsetega stoletja so čebelarji množično menjali svoje kranjiče (panje v deblih) za večje listovne panje tipa AŽ. Ti panji imajo v dveh nakladah lahko od 18 do 28 satov. Z njimi se lažje rokuje, prinesejo več medu in se skladajo v skladovnice oziroma čebelnjake. Primerni so tudi za prevoz na pašo ter za obrambo pred medvedom, ki ga je največ na Kočevskem (gledano celotno območje Slovenije). V takšnih panjih čebelarimo še danes.
Po končani drugi svetovni vojni je bilo kočevsko čebelarstvo skoraj popolnoma uničeno. Z izselitvijo tukajšnjih nemških prebivalcev (kočevskih Nemcev) leta 1941-42, je ostalo ogromno prazno območje, ki se je le počasi zapolnjevalo z naseljenci iz cele Slovenije. Sprva so se tukaj v večini pasle državne čebele kot kaže slika, posneta v Predgradu leta 1957.
Vse bolj pa so se čebelarstva začeli oprijemati tudi preprosti kmečki in delavski ljudje. Zaradi pojava nekaterih čebeljih bolezni in zajedalcev so se začeli čebelarji izobraževati in povezovati. Zopet so oživile svoje delo predvojne podružnice in se začele povezovati v društva.
Med je iz leta v leto pridobival na ceni in tako spodbujal k rasti čebelarstva. Za primerjavo nekaj številk: leta 1951 ima čebelarska družina Kočevje 25 članov, leta 1980 pa že blizu 150. Ne le članstvo - tudi število panjev je raslo. Leta 1952 ima celoten kočevski okraj, ki je takrat presegal področje današnjega Združenja kočevski med, 2872 panjev, leta 1980 pa je imelo Čebelarsko društvo 3000 panjev. Ta številka danes pa znaša 5016.
Zelo aktivno je bilo izobraževanje po letu 1980. V tistem času so delovali čebelarski krožki; vse več pozornosti se je torej posvečalo podmladku. Mladi čebelarji so v šoli obiskovali čebelarske krožke in se udeleževali tekmovanj mladih čebelarjev širom po Sloveniji.
Z izobraževanjem članov pa je nastalo tudi zanimanje za boljši in večji doprinos medu, za čebelarjenje v smislu dobre čebelarske prakse in za doseganje čim večje cene za svoj med. V letih 1998/99 so čebelarji ustanovili Društvo za zaščito geografskega porekla kočevskega medu, kasneje preimenovanega v Združenje Kočevski med. Interes za sodelovanje v tem društvu so poleg Čebelarskega društva Kočevje pokazala še čebelarska društva iz sosednjih občin.